Gdansk, POL
Jadranje severneje
No, tokrat nisem jadral. Na sporedu je bil seminar za mednarodne razsodnike, ki ga je organizirala Poljska jadralna zveza. Udeležba seminarja, opravljen izpit ter pozitivna ocena dela s strani inštruktorja so nekateri izmed obveznih pogojev za pridobitev naziva mednarodnega razsodnika, kar imam že nekaj časa v načrtu, zato sem se tudi na dogodek nekaj časa temeljito pripravljal.
Priti na sever ni bilo tako težko, obojne kontrole prtljage sem uspel prepričati
da se moj kufrček kvalificira za ročno prtljago, kljub dejstvu da sem imel čez
ramo še eno torbo polno knjig, modelčkov jadrnic ter raznih pripomočkov (tokrat
sem Leathermana vseeno pustil doma 
) in težko
jadralno jakno.
Vremenska napoved je bila od sončnih toplih dni, do oblačno neodločnih, do brezvetrno deževnih. Kaj pa vem, kako se tem rečem streže, če jih moraš spraviti pod 8kg teže in prostorsko omejiti! Nekdo ni upošteval dejstva, da imajo ljudje noge velike tudi nad številko 38...
Na letališču v Gdansku se mi je z drugega leta pridružil še Španec, ki je za seboj vlekel svojo "Kravo". He he, simpatičen kovček oblečen v kravje usnje. Odpravili smo se proti centru, kjer naj bi potekal seminar, na poti pa srečali vse sorte. Najprej smo vozili po par kilometrih avtoceste, ki združuje tri večja mesta v Tri-mesto (Gdansk-Sopot-Gdynia). Sledila je lokalna cestica, ki je vodila do obrobja starega dela mesta. Nato smo šli čez reko prek ultra-modernega mosta (katerega slike seveda nimam, nahaja se pa tu, skozi "lokalni Kuvajt", kot domačini imenujejo področje velikih cistern za gorivo, do novega jadralskega centra, ki se nahaja sredi močvirnate pokrajine, ob mrtvem rokavu izliva reke Visle.
Zadeva je bila zanimiva na prvi pogled: hotel, restavracija v malem, tri predavalnice, bar na strehi, pomoli s spustom, dvigalo za barke, servis, trgovinica z jadralskimi potrebščinami v novi zgradbi sredi... no, ničesar.
Imeli pa so internet, čeprav si za to potreboval kabel. 
Prvi večer je bil bolj spoznavne narave. Kar pomeni, da smo spoznali, da je v večernih urah zunaj vse polno komarjev. Sledil je interni večer. Kar pomeni, da smo se držali bolj znotraj stavbe.
Zgodaj zjutraj (okno brez temnih zaves, rolet ali žaluzij je bilo obrnjeno na vzhod) sem šel na sprehod po bližnji peščeni plaži, nakar smo imeli zajtrk in pričetek predavanj.
Države smo zastopali tako: dva Nemca, dva Poljaka, en Španec, dva Angleža ter dva Slovenca. Inštruktorja sta bila Francoz ter Danec.
Dva dni smo skupaj pregledovali postopke, pravila, tolmačenja, posebnosti razsojanja, pisali testni test, izvajali naloge posamično in skupinsko, se učili o komunikaciji, premikanju po polju in vsem kar spada k delu razsodnika.
Drugi dan popoldan smo pisali test ter si privoščili daljši sprehod pred in po večerji. Kar se možnosti koncentracije tiče in učenja, je bil kraj kot nalašč, saj res nisi imel kam iti, kjer bi te lahko kaj zamotilo.
Tretji dan se začela odvijati regularna regata, na kateri bi svoje znanje
prikazali tudi kandidati, pod budnimi očmi inštruktorjev. Predsednik sodnikov
je na prvem sestanku s tekmovalci razložil situacijo in jo podkrepil s stavkom »There
is more of us than you, so behave!«. 
Razdeljeni smo bili na sodniške pare, med posameznimi regatami pa smo rotirali v vlogah in po čolnih, tako da so imeli inštruktorji možnost sodelovati z vsemi - kot opazovalci seveda, saj v delo niso posegali.
Po prvem dnevu smo imeli še briefing med sodniki ter briefing s tekmovalci, kjer smo se pogovarjali o dogodkih na vodi. Po večerji so nas začeli inštruktorji posamično klicati v sobo, kjer smo pregledali rezultate testa. Inštruktorja sta izpostavljala določena vprašanja iz testa in ko si jima razložil kako si prišel do zaključka, sta te večinoma vprašala zakaj si na testu odgovoril drugače. Vsaj v mojem primeru. J Trema je očitno vedno prisotna, po drugi strani je pa sojenje na vodi po svoje lažje kot tisto na papirju, vsaj kar se tiče razvoja situacije.
No, večinoma se je izpit za vse končal uspešno. Tako da smo drugi in tretji dan nadaljevali z delom na vodi, vse do uspešnega konca regate.
V soboto smo pod večer obiskali mesto Sopot in znani pomol, ki je v Evropi največji oz. sega najdlje v morje. Samo mesto je zanimiva mešanica raznih sistemov in ljudi, saj lahko poleg luksuznega hotela Sheraton najdete podrtijo, za katero že več let nihče ne skrbi...
Regata je potekala v bližnjem zatoku, kjer ni bilo valov, veter pa je lepo
pihal z morja in bil dokaj konstanten. Postavljanje polja tudi ni bilo težavno, saj je globina znašala le konstantnih
par metrov. Štartna linija je bila precej blizu nekaterim plitvinam in pomolom,
tako da smo imeli sodniki kar precej dela z raznoraznimi zapleti situacij. 
V nedeljo nas je nekaj moralo še pravočasno uloviti letala, zato smo po regati po hitrem postopku spakirali, pojedli kosilo ter imeli individualne razgovore z inštruktorji, kjer so nas seznanili z oceno dela, hkrati pa smo pokomentirali slabosti oz. področja, ki se jim moramo še malo bolj posvetiti.
Trije smo bili uspešno ocenjeni, zato je bilo ob povratku veselje veliko, darilo za RD pa več kot zadovoljujoče.
Kljub vsemu pa gospodične na lokalnem letališču, kjer smo še na hitro
proslavili pred vzletom, nisem uspel prepričati da 15kg ni preveč za ročno
prtljago.
Komentarji
Dodaj komentar