Veter z Obale

Iz Zagreba v Izolo. Brez nazaj.

S postankom v Ljubljani. 

Doma smo si omislili zamenjavo za prvo plovilo pri hiši. Zagledali, zaljubili, naročili. Danes šli iskat.

Pred tem smo imeli ekstenzivne priprave.

• Zrihtaj prikolico. Check.
• Model »500« pomeni dolžino 5 metrov, ne »nekaj čez 4«.
• Zrihtaj večjo prikolico. Check.
• Uredi papirje z banke, da so plačila sprovedena. Check.
• Pošlji podatke za izvoz. Osebne in vozilne. Check.
• Vzami dopust. Saj če zgodaj končamo, grem še malo delat. (Ha ha ha! - današnja opomba avtorja) Check.

Ready. Pis of kejk, poslali smo vse podatke, papirji nas čakajo pripravljeni, zapnemo in odpeljemo.

Piss off, ja...

Da se izognemo morebitnim zastojem na carini, me še v temi (no, saj to dan današnji ni tako težko) brat pobere v megleni prestolnici in greva proti jugu. Prek meje brez težav, le da vsi policaji in cariniki po vrsti sprašujejo, če nekaj ne manjka. No ja, seveda ne dokumenti priklopnika, ki jih ravno ne moliva pod nos vsakemu. Postali so ljudje, ti uradniki, pa smisel za humor hočejo imeti. Ja ja, saj ponjo greva.

V Zagreb. Ko sva nekje v bližini centra, ugotoviva, da to verjetno nekaj ne štima. V centru Zagreba ni prostora za proizvodnjo. Se ustaviva na kavici, pa pokličeva. Aja, pozabili povedati, naslov pisarne je nekaj čisto drugega kot naslov prevzema. Ok, verjetno tudi najina napaka. Bova plačala kavico, kar z euri, saj kun res ne nosiva s seboj za kar tako. Jok brate, ko sva pomolila 5 eur čez šank, sva bila deležna pogleda, kot bi hotela plačati z neslanim kikirikijem. Bu. Ko jo prepričava, da je plačilno sredstvo čisto legalna valuta in da je preračunan znesek nekje dvojne vrednosti zapitka, je nekako popustila. Ne, drobiža nisva hotela, čuden občutek je bil... Najdražja kavica dosedaj. Razen tiste na pjaci San Marko. Še dobro, da je načeloma ne pijem.

Vključiva Garmina, izsiliva tramvaj (že drugič) in se prerineva na drug konec mesta, tam kjer sva že bila mimoidoča. V Sveti Nedelji obstajajo vsaj tri Svetonedeljske ulice. Ali Svetonjedeljeske.  Zato sva jo zadela šele v drugo.

Kljub temu, da sva bila debele tričetrt ure »pozna«, vsaj glede na plan, so naju prijazno obvestili da »šefova još nema«. Ni hudega, sva si ogledala malo halo, malo barkice, nakar so naju pospremili v pisarno. Kjer sta se šef in tajnica šele dogovarjala, kako bosta pripravila papirje. Khm.

Vmes smo prikolico in barčico pripravili na nalaganje. Po splošnem odkimavanju smo družno ugotovili, da pasaro vseeno spraviš na prikolico za večji gliser, potrebno je le par matic odviti in jih zatisniti, ko primerno nastaviš koleščka. Na prikolici in tista v glavi.

Vsi veseli se spravijo stran, sam barčico pripnem na prikolico in poskrbim, da med transportom ne bo nemirna. Ura se preveša že v »pozno« deseto zjutraj. Papirji so končno zbrani, urejeni, podpisani, poštempljani in poslani na špedicijo, ki mora urediti še izvozno carinsko deklaracijo. Ali nekaj takega, v tem smo čisti novinci. Uvažamo le na vsake kvatre, pardon.

Sledi del zgodbe, ki bi lahko imel tri poglavja:

• Kje vse te bodo nate-khm-gnili in nimaš šans
• Kaj bi lahko šlo narobe in tudi bo šlo narobe
• Kako zagoniti prost dan, tako ali drugače, v nemilosti birokracije

Pardon my french.

Fantje, greste na carino, tam imajo zdaj že vse papirje, so me poklicali in obvestili, tik tak in bo. Pa samo dve kaloriji ima...

Na carini seveda nimajo pojma o tem ampak morda morava na carino v drugi stavbi. Kjer naju gledajo kot nova vrata, zato pokličeva špediterja, ki »tek što nisam ali sačekajte jedan sat pa dolazim«. No, nujno zlo, na to sva pripravljena. Ura enajst, ko se sprehodiva skozi vse prostore ki so na razpolago na meji in ugotoviva da:

• Ni enega sedeža, kamor bi človek del svoje stare kosti odpočiti
• Je topleje na sončku zunaj (vsakih pet minut pokuka izza oblakov) kot znotraj na prepihu
• Tam, kjer bi se dalo celo prisloniti na mizo, trenutno urejajo kanalizacijo in polivajo vodo čudnega porekla vse naokoli

Ok, ni hudega, urca pa bo, saj so rekli. Pa se prevesi krepko v drugo. Drin drin, smo se morda zgrešili? Ne ne, zdaj bo. Samo v mesto je nekaj skočil. Aha. In čez eno uro spet. Vmes sonca ni bilo več, je bila pa dvojna doza prepiha in olfaktornih presežkov.

Ko se tretjič malo bolj razpištolimo po telefonu in zametke mednarodnega incidenta (ah, saj jih več ne ločim med seboj) prevzame v svoje roke sama direktorica, ugotovimo, da je majstor medtem ravno za vogalom. Prinese papirje, sestavimo dokumentacijo, odšiba do šalterja, čez pet minut je nazaj, »evo dečki«. Vse je urejeno, dobiva šop papirjev zelene barve, poštemplanih z več živo vijoličnimi žigi, vsebujejo pa še rdeče in rumeno orientirane duplikate, triplikate in še kak plikat za rezervo. »Bodo že vedeli kdo kaj vzame«. No, ni hudega, samo dobre tri urce sva porabila, zdaj je tik pred dvejo. Greva na rampo, dava papirje, znebiva se prvih plikatov, »nasvidenje«, deset metrov in že nekdo kriči za nama. Kaj pa zdaj? No ja, drobna policistka je iz svojega sedeža na pručki hotela videti, če imava tudi midva kake dokumente za naju, ne samo za barčico. Kako se ji opravičiš, da te ne gleda več grdo, hkrati pa poskusiš prijazno razložiti... da je res nisi videl? V glavnem, 100m in prideva do nove rampe. Tu nama »domači« razložijo da greva kar naprej, parkirava na velikem parkirišču in greva v »tisto« stavbo, tam nama bodo pa že povedali kako naprej. Aha. Vse lepo in prav, če naju ne bi napotil direkt na skret. Hmm, namig?

Ko ugotoviva, da je zadaj še ena »velika stavba« in da se lahko med rampami in uniformiranimi osebki v bistvu lahko mirno sprehajava, zavijeva na carinsko upravo. Tu naju spet pet minut od daleč gledajo kot da sva prišla z drugega planeta, nakar prijazno povedo, da morava v »vložišče«. In pokažejo na skret. Isti skret. Stopiva na prste, se trudiva videti čez, pogledava mimo vogala in vidiva zadaj novo stavbo. Neverjetno koliko jih je. Odpeketava tja in tam naju tokrat bolj zabodeno gledajo. Ko vprašaš kak je postopek, se nikakor ne morejo načuditi kako hudiča ne poznaš »te pa te« deklaracije, pa obrazec T1, pa odrezek U-PM, pa šest kopij originala računa, pa transportni list, pa carinsko potrdilo. Priznam, pol sem si jih izmislil, vse skupaj pa nisem niti do polovice zares prišel. Za nameček zavije z očmi ampak drugega res ne gre pričakovati, saj verjetno v celem dnevu ne premakne riti, pa mora za rekreacijo vseeno poskrbeti.

Seveda naju pošlje nazaj tja, kjer sva že bila, torej mimo skreta. Na slovensko špedicijo, kljub temu da so vsi zatrjevali da tega ni potrebno narediti. Ok, kle mate papirologijo, make it happen!

»Gospod, veste, ta račun pa nima prave deklaracije gor.« Ja, in? »Ne bo šlo čez.« Oooo-k, let me say again... make it happen! Ja gospod, dajte mi malo časa, bom to kar jaz doprintala, tako da ne bo opaziti. Huh, ok. Pa je šla urca pa pol. Gospod, pripeljite vse skupaj na prvo rampo. Pa pripeljeva in čakava. Pol ure nikogar, nakar pride grupica carinikov - tastarejši so mlajšim kazali, kaj morajo preveriti. »Vidiš, čoln ima dve tablici, pregledaš  številke, pogledaš če je gor oprema ki je zapisana, pa je, ni znanosti«. In za to je potreboval 15 minut. Ok, gremo nazaj, papirji nas bodo not čakali. Zunaj že tema, sem pozabil povedati.

»Gospod, kje imate pa carinsko deklaracijo?« Verjetno je v tistem kupčku papirjev od prej. Ne, ni je. Aha, kaj pa potrebujete? Potrdilo da niste še plačali davka.  Ja, to pa piše na računu. Veste, račun ima samo tri štemplje, četrtega, res pomembnega, pa ni. Aha, pa zdaj? Ja, carina ne verjame da je pravi.

No, kako bi to rekel nežno... ENE TRI URE NAZAJ JE PROIZVAJALEC ŠE DELAL. No, mesec nazaj smo izvažali enako barčico, pa je bila dražja. Verjetno zato, ker pač ni enaka. Ampak smo prepustili gospe, da uredi do konca, njena praksa bolj prav pride kot sama resnica. Verjetno bi stvar lažje prešvercal kot pa legalno uvozil.

Medtem so na račun dotiskali prevod deklaracije v angleščini, s čisto tretjim fontom. Subtilnost nije baš jaka strana.

Ko so preverili predračun, obiskali spletno stran proizvajalca, preverili cene v katalogu, smo dobili papir in so nas poslali na tretji skret. Največji. Tam so povedali da je vrednost barčice ena, statistična vrednost pa druga stvar, zato sva morala plačati nekoliko več. Ker se mi z logiko nekako ne da več ubadati, lahko zadevo strnem v to, da je barčica več vredna, ker živim dlje od mejnega prehoda. In ker sem jo sam šel iskati in mi je niso dostavili, moram več plačati. Verjetno bo res statistika stala za tem... vsaj tako na prvi uč.

Pol ure kasneje je še carina pokimala, izdala še šop papirjev in še zadnjič malo popametovala, ker sva na rikverc zapeljala na drugo mitnico, ko se 10 minut na najini ni nihče prikazal, kljub izdaji dokumentov, vžganemu motorju in lučmi sredi teme.

Bolj previdno sva pozdravila, zapeljala še skozi zadnjo rampo, tisto čisto na koncu in si oddahnila. Po 13 urah se celo zares vračava, v megleni temi. Jupi.

Pa saj ni da bi se pritoževal... :)