Veter z Obale

Sir Lipton Match Race Trophy

Javea 

Dolga zgodba.

Zjutraj je šlo vse narobe. Z malo nervoze sem se odpravil v službo, kjer sem ugotovil, da nimam računalnika s seboj ampak le torbo. Ok, enkrat na pet let si glede na situacijo to lahko privoščim. :)  Če ne bi jutra popestrila še nesreča, ki me je za dodatno uro prikovala v kolono na obvoznici, bi bilo vse ok. Ne glede na vse skupaj, smo se hecali da slabše ne more iti...

No ja. Iz službe sem šel naravnost v Benetke, kjer sem bil pol ure prezgoden. Dobro vedeti za naslednjič, pa sploh ne bi bilo hudo. Če ne bi to pomenilo pol ure čakanja na uro rezerve na uro zamude. Še dobro, da imam na predvajalniku 1000+ skladb. :)  Torej, tudi popoldne je šlo par stvari narobe.

Ok, v Madridu imam le uro časa za prestop, na uro zamude. Hm. Ko smo končno v letalu, sem se, glede na to da obakrat letim z Iberio, pozanimal kako je s tem, pa so me pomirili, da bo vse ok. Verjetno je šlo za drug pomen zveze "vse bo ok" kot ga jaz poznam, kar sem ugotovil takoj po pristanku. Večer po vsem skupaj tudi ni bil perfekten.

Naslednji let za Valencio je bil šele ob 07:05 zjutraj. Hja. Ok, bomo uredili. Letalo sem zamudil za 10 minut...  Grem zamenjat karto za jutranji let, dajo mi tudi vavčer za bližnji hotel.

Ola! List s kontakti sem pozabil v torbi, ki je trenutno v tranzitu nekje na letališču. Krasno. Ok, dva SMSa, dobil sem vse potrebne številke in se medtem, ko nas je shuttle vozil v hotel zmenil, da me prevoz pride iskati jutri zjutraj. Rešeno. No, saj je šele komaj čez polnoč. :)

V hotelu z mnogo zvezdicami so mi postergli z lososom. Za večerjo ob enih zjutraj ni bilo slabo. :) Noč je bila jasno kratka, naslednji dan pa bo ja spodoben?

Heh, začel se je adrenalinsko. Ob 0430 pridem v vežo hotela, da bi šel na zajtrk, ko nič hudega slutečega turista na kavču, recepcionerja, zaspano točajko in mene presenetita dva zamaskirana "gosta", ki sta glasno prihitela skozi vhodna vrata. Eden se obrne proti recepciji, drugi proti nam. Dojamemo, da je pust že mimo, zato se zavlečemo v daljni kot jedilnice, zelo na hitro, saj je vsaj tadrugi iz žepa potegnil nekaj zelo podobnega pištoli. Po dobre pol minute je prvi potreboval pomoč pri recepciji in v ternutku "nepozornosti" smo se štirje preselili v bližnjo shrambo, katero se je dalo zapreti tudi z notranje strani, skozi okno pa opazovati dogajanje.

Po par minutah se je izkazalo, da je najhujše mimo, zato smo se vrnili v jedilnico. V veži je bilo razbito steklo, skrivljena vhodna vrata, recepcionist pa je bil malo obtolčen. Zajtrk smo pojedli ob družbi 20 policistov, ter kasneje prek črepinj izstopili in se odpravili na letališče.

Ob 0800 sem bil v Valencii, dan se je šele dobro začel, čeprav se mi je zdelo, da bi ga moralo biti počasi že konec. PA šele enkrat sem jedel. :)

Kje smo že bili? Skupaj z Josejem sva se odpravila v Javeo, 90km stran, po avtocesti mimo Ntisočih pomarančnih nasadov ter prispela 10 minut pred prvim briefingom s tekmovalci.

Vreme sončno, zunaj veter, vzdušje prijazno, zato je bil dan kar prijeten. Še najbolj ob času kosila. In priprave na večerjo. Ki je bila seveda ob 2130. Po besedah organizatorjev pač najbolj zgodaj kar se da na teh koncih. :)

 

Jadralo se je pod rtom San Antonio, ki je točka obale, najbližja Balearom, pred mesetecem... ki je bilo, roko na srce, kar malo razmetano na prvo pogled. Nizke gradnje, visok hotel starejšega prepričanja v ospredju, v ozadju gora, vmes pa cerkev iz leta 1960, za katero je bila potrebna velika mera drznosti. Parroquia del mar, iz betona in lesa, čisto v morskem stilu, ne moreš je zgrešiti. Odznotraj ima strop v lesu, v obliki dna barke. Efekt je, kot bi bil pod gladino morja.

Celotno dogajanje lahko strnem v dejstva, da:

• smo imeli vsak dan veter, ki je obrnil za vsaj 90 stopinj, prvi dan za celih 180, sočasno s premiki sonca,
• smo jedli vsak večer kot kralji,
• smo izpeljali 85 dvobojev,
• smo bili priča napetim dvobojem v finalu,
• pomaranč nikoli ni zmanjkalo,
• je bilo čez dan na obali toplo za kratke rokave, na morju pa za visok ovratnik.

Jure potrjuje svojo formo in je zaključil tekmovanje na drugem mestu.

Jaz sem prišel domov brez večjih zapletov. Pol ure zamude je bilo zanemarljive. Večjo težavo mi je predstavljalo dejstvo, da je bilo v Valencii ob odhodu približno 24 stopinj, v Madridu 20, v Benetkah jih je bilo 7, v Postojni 0. Brrrrr.

Več fotografij na FB.